Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. september ― Razstava Druga stran oceana odpira polje razmisleka o spominjanju, minevanju in arhiviranju kot temeljnih načinih človeškega obstoja. V ospredju ni zgolj vračanje k umetnikovemu osebnemu in umetniškemu arhivu, temveč intenzivno prevpraševanje same narave in konstrukcije spomina. S sopostavitvijo njegove slikarske serije in izbranih del iz arhiva se vzpostavlja časovna napetost, skozi katero se razkrivajo ponavljajoči se vzorci, premiki, vrzeli in ponovni povratki v umetnikovem opusu. Arhiv pri tem služi kot zgoščena plast že ustvarjenega, ob kateri se sedanja praksa izkazuje kot proces nenehnega kopičenja, izbire, premestitve in transformacije. Obiskovalci in obiskovalke se v prostoru najprej srečajo s preteklimi deli, ki niso predstavljena kot pregledna likovna kronologija, temveč kot prostorska instalacija, ki izpostavlja depojski način bivanja umetnin. S ponovno materialno aktivacijo arhiva v obliki prostorske in materialne izkušnje umetnik predstavlja nova izhodišča, hkrati pa tudi refleksijo o dosedanjem delu. Središče razstave zaseda nova slikarska serija, ki je prav tako neločljivo prepletena z arhivskimi fragmenti: z avtorjevimi otroškimi risbami, s fragmenti del slikarskih prijateljev in kolegov, z odrezki lastnih preteklih projektov in z drobci vsakdanjosti. Ti elementi so aktivni soustvarjalci, ki s postopki kolažiranja, prekrivanja, rezanja in ponovnega sestavljanja vzpostavljajo dinamično časovno razmerje – preteklost se ne ohranja kot zamrznjen eksponat, temveč kot živa, tipna plast, ki se stalno spreminja in oblikuje sedanjost. Slikarska platna tako postanejo svojevrstni zemljevidi spominjanja, polni materialnih sledi, ki so se nabirale skozi desetletja. Na novo rekonstruirane risbe iz otroštva, najdeni predmeti, kosi tkanin, fragmenti tujih in lastnih del – vse to vstopa v slikarski proces kot nosilec preteklih kontekstov, nato pa se skozi izbor, premestitev in plastenje sestavlja v nova pomenska razmerja. Dela delujejo kot asemblaž materialnega in č

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. september ― Razstava Komplic zajema novo serijo kiparskih del umetnice Yein Lee. Zasnovana je bila posebej za Galerijo Parter ter obsega pet skulptur in bazensko talno instalacijo. Dela, ki se raztezajo tudi v arhitekturo galerije, tvorijo krajino negotovih odnosov, v kateri umetnica raziskuje materialno nestabilnost in prostorsko negotovost. V središču skulptur in instalacij Yein Lee je stanje materialnega postajanja. Umetnica se oblik in snovi ne loteva kot nespremenljivih entitet, temveč kot mest nenehnega preobražanja, ta mesta pa oblikujejo sile, ki se izmikajo stabilnemu nadzoru. V umetniški praksi Yein Lee so procesi preoblikovanja, razobličenja in prilagajanja nerazdružljivo povezani s splošnejšim kontekstom ekološkega stresa in geopolitičnega stanja, v katerem so okolja, infrastrukture in telesa vse bolj izpostavljeni pritisku in izčrpanosti, kar ustvarja vsesplošno nestabilnost. Vendar njena dela snovi ne predstavljajo kot nečesa pasivnega oziroma inertnega, temveč postavljajo v ospredje njeno sposobnost, da se pod pritiskom odziva, spreminja in reorganizira. Snov se tako kaže kot aktivna in relacijska, saj se v odgovor na napetosti in negotovosti, ki so sestavni del sodobne okoljske in politične realnosti, nenehno spreminja. V tem okviru se dela Yein Lee porajajo skozi procese obrabe, kopičenja ter zgolj začasnega in krhkega ravnovesja. Površine se zdijo razpokane, materialne prvine se nagibajo oziroma visijo v negotovih povezavah, skulpturalno polje pa je videti kot krajina napetosti. Pet skulptur je po Galeriji Parter razporejenih tako, da ne tvorijo vnaprej določenega vzorca oziroma centralizirane postavitve. Dela so različnih velikosti. Nekatera stojijo samostojno, druga pa so zbrana v ohlapne skupke, zato so točke pozornosti neenakomerno porazdeljene po prostoru. S stropa visi večji skulpturalni element, katerega oblika se zrcali v gladki površini bazena pod njim. Odsev ustvarja vertikalno os, ki visečo skulpturo povezuje z zrcaljenimi geometrijami prostora okol

Galerija Prešernovih nagrajencev, 3. september ― Spoštovani,vljudno vas vabimo na predstavitev knjige Med morjem in kamnom – Slovenska umetnost tržaškega in primorskega prostora, ki je nastala v sodelovanju z Goriškim muzejem Kromberk in Mestno galerijo Nova Gorica.Tržaški in primorski kulturni prostor bosta predstavili njegovi odlični poznavalki prof. dr. Marta Verginella in dr. Tatjana Rojc, Breda Ilich Klančnik bo spregovorila o predstavljenih ustvarjalcih, Marko Arnež pa o zasnovi in nastajanju celotnega projekta.Predstavitev bo v petek, 11. septembra 2026, ob 18. uri v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj.Prisrčno vabljeni! evabilo.jpg  

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 31. avgust ― Samostojno predstavitev umetnika Oliverja Pilića v ljubljanski Galeriji Kresija zaznamuje vnovično reproduciranje lastne podobe; izhodišče za premislek o digitalni estetiki, samopodobi in družbeni percepciji identitete predstavlja lasten selfi. Oziroma več njih. Razstava Stoletje jaza vključuje desetino avtoportretov, ki v obliki prostorske postavitve vzpostavljajo večplastno, a popolnoma jasno časovnico fiktivnega in hkrati povsem formalističnega ter z naravo življenja povezanega razkroja. Avtor v skladu z lastno umetniško prakso posega po oblikovno-vsebinskem prepletanju in združevanju sodobnih digitalnih tehnologij ter tradicionalnih grafičnih tehnik, predvsem lesoreza. Polje tehnologije zaznamujejo digitalna fotografija (koncept selfija) in aplikacije za manipulacijo podob na pametnem telefonu, tradicionalne grafične tehnike pa določata akt fizičnega izrezovanja matrice in barvni odtis na papir. Podobno kot pri prejšnjih serijah je tudi tokrat v ospredju ideja o postopni transformaciji podobe, ki jo avtor doseže z načrtnim ponavljanjem in procesom postopne manipulacije. Manipulacija avtoportreta se pri dotični seriji, imenovani Portret (FaceApp), ne pripeti pri fizičnem skeniranju podobe ali izdelovanju matrice, pač pa že v samem početku – v sferi digitalnega. Umetnik je lasten selfi (ustvarjen s sprednjo kamero pametnega telefona) vnesel v aplikacijo, v kateri umetna inteligenca omogoča raznovrstno spreminjanje in transformiranje obraza. Svoj obraz je načrtno postaral. Nastala podoba je postala izhodišče za nadaljnje transformacije: umetnik jo je večkrat zapored vrnil v aplikacijo, pri čemer je vsaka nova iteracija generirala še starejšo različico istega obraza. Rezultat je deseterica digitalnih avtoportretov, ki se v postopnem staranju kože in kopičenju gub vedno bolj abstrahirajo; kočna podoba je popačena, skorajda izumetničena, nerealistična, nič kaj prepoznavna. Nalogo preoblikovanja oz. manipulacije podobe je tako prevzela priljubljena aplikacija, danes le